O ANTONU PUKLAVCU

Znanstveni prispevek iz Zbornika o rojaku Antonu Puklavcu:

Tone Luskovič (1)

Povzetek

Članek obravnava življenjsko in delovno pot Antona Puklavca, vinogradniškega strokovnjaka, ki se je rodil na Vitanu 10. januarja 1872 in je v strokovnem smislu vodil obnovo vinogradništva na Štajerskem v času Avstro-Ogrske. Anton Puklavec v svoji delovni dobi ni delal samo tistega, kar je bila njegova službena naloga in dolžnost. Kot izjemen strokovnjak in dober človek, je Slovencem želel odpreti nova obzorja. Kmalu je namreč spoznal, da vinogradniki in sadjarji brez lastne organizacije ne morejo napredovati. Na njegovo pobudo in z njegovo pomočjo se je, takoj po razpadu Avstro Ogrske, v Mariboru ustanovil vinarski in sadjarski odsek Kmetijske družbe za Slovenijo. Ta odsek je uspešno deloval do ustanovitve Sadjarskega društva v Ljubljani in Vinarskega društva v Mariboru. Bil je tudi urednik Naših goric.

ANTON PUKLAVEC – vinogradniški strokovnjak
Besedilo predstavlja Antona Puklavca, vinogradniškega strokovnjaka, ki je s svojim delom zaznamoval obnovo vinogradništva, v deželi Štajerski, v času Avstro-Ogrske monarhije, ko je tej panogi grozil propad zaradi pojava trtne uši. Prispevek poskuša ovredno titi njegovo strokovno prizadevanje in njegove zasluge za ohranitev modernega vinogradništva. Le še nekaj dni nas loči od dne, ko bo minilo 80 let, odkar je umrl Anton     Puklavec, domačin in tudi za Kogovčane v pozabo časa neupravičeno odrinjeni vinogradniški strokovnjak. Njegovo strokovno delo je aktualno še danes, v kar se boste lahko prepričali iz predstavitve njegovega življenja  in dela ter napotkov, ki jih je dajal vinogradnikom v svojem času. O tem je med drugim spregovoril, osrednji gost okrogle mize, gospod Roman Štabuc, ki nadaljuje strokovno delo na področju vinogradništva, kot so to  pred njim počeli mnogi pomembni možje z območja Jeruzalemskih goric.
Anton Puklavec je zagledal luč sveta 10. januarja 1872 na Vitanu. Bilo je mrzlo zimsko jutro, ki je napovedovalo vremensko normalno leto. Vendar se je prvo leto življenja Antona Puklavca končalo zelo nenavadno.    Vreme je bilo v božičnem času tako toplo, da so mnogi ljudje k polnočnici prišli kar bosi. Pa ta čudni konec leta ni vplival na poznejšo življenjsko in delovno pot mladega Puklavca.
Rodil se je v trdni kmečki družini, v »krasni zidani kmečki hiši, z modernim gospodarskim poslopjem«, kot je v spominih na Puklavca v strokovni reviji Naše gorice zapisal Puklavčev tri leta mlajši rojak Josip Zabavnik,  prav tako kogovski rojak, rojen v Vodrancih. Zabavnik je iskreno obžaloval prezgodnjo smrt Antona Puklavca. Leta 1930 je v Naših goricah zapisal občutene besede v spomin na svojega rojaka. Takole se ga spominja:
»V spomin dragemu prijatelju! Po beli cesti, ki pelje iz Središča ob Dravi proti Ljutomeru, po dobri uri hoda, prideš skozi vasi Godeninci in Vodranci, mimo rojstne hiše pesnika Božidarja Flegeriča, na Vitan, rojstni kraj  našega preranoumrlega vinarskega ravnatelja Antona Puklavca. Ko se pri prvi hiši ozreš na desno, takoj opaziš lični majhni vrt, zasajen s hruškami piramidami, na levi strani hiše matičnjak ameriških trt in trtnico s  cepljenkami, vloženimi po znanem Richterjevem sistemu. Nadalje opaziš ob beli cesti na levi strani lepo obdelane njive z raznimi kulturami v najboljem stanju. Krasno zidana kmečka hiša, z modernim gospodarskimi poslopji, je obdana z lepim sadonosnikom. Tu se je rodil moj prijatelj in rojak Anton Puklavec. Puklavec je doraščal v zalega fanta in prekmalu izgubil očeta, ko je bil star komaj 10 let. Mama je morala prevzeti vso breme  težavnega gospodarstva na svoje rame. Otroci, Anton in tri sestre, so bili še premajhni, da bi mami bili v pomoč. Ni se ponovno poročila in je pogumno in izborno gospodarila in gospodinjila sama. Ker je bil  Anton edini sin, je bil določen, da bo, ko odraste, prevzel lepo kmetijo.
Ko je bil star 16 let, ga je pametna mati poslala na šolanja v Deželno kmetijsko šolo Grottenhof pri
Gradcu, da bi se temeljito pripravil za bodoče kmetova
nje na njihovi kmetiji. Po treh letih je leta
1890 šolanje kot odličnjak zaključil. Šola v Grottenhofu je takrat slovela kot ena najboljših kmetijskih
šol. Slovenci so radi pošiljali svoje sinove v to šolo, tako da je običajno vsaj tretjina učencev bila
sl
ovenske narodnosti. Običaj je bil, da so se absolventi šole na koncu skupaj slikali. Ko je bil
2
Josip Zabavnik je bil pospeševalec razvoja vinogradništva v
Istri in Dalmaciji ter strokovni publicist. Zavzemal
se je za naprednejše vinogradništvo in napredno kmetovanje. Bil je tudi urednik Kmetovalca in revije Naše
gorice.
absolvent Anton Puklavec, so se slovenski absolventi slikali posebej in Nemci posebej, kar seveda
priča o močni narodni zavesti Slovencev.
V času, ko se je Pukl
avec šolal, so na njegovo iniciativo na njihovi kmetiji na Vitanu začeli z
globokim oranjem in z zamenjavo, do takrat ozkih ogonov na njivah, v široke.
Sprva je bilo vse le
poskusno, sčasoma pa so se vse okopavine sejale in sadile na rede, kar je dajalo ku
lturam veliko
prednost pred prejšnjo neenakomerno zasaditvijo oziroma sejanjem. Sosedje in okoličani so sprva
vse skupaj opazovali z radovednostjo in nezaupanjem, po nekaj letih pa so spoznali prednosti
globokega oranja in setve na rede in prevzeli takšen
način kmetovanja.
Na podoben način se je vpliv spoznanj kmetijske šole iz Grottenhofa širil tudi na druga območja in
na vse panoge kmetijstva na bivšem Spodnjem Štajerskem.
Pionirji tega prosvetljevanja in
naprednih idej so bili absolventje
kmetijskih šol, med njimi še zlasti Zupanc, Retzer, Lešnik, Rajh,
Domanjko, Glaser, Kalb, Fervega in drugi.
Leta 1880 so v Kapelah pri Brežicah uradno ugotovili pojav trtne uši. Ta strašna bolezen vinske trte
se je nato z leti vse bolj širila in zajela tu
di Slovenske gorice.
Puklavčevi so imeli najprej dva vinograda, enega v Zasavcih in drugega na Kogu. Nekoliko pozneje
pa so postali še lastniki
vzorno urejenih vinogradov v Veličanah, s katerimi so okoliškim
vinogradnikom dajali najlepši vzgled modernega
vinogradništva.
Vinogradništvo zato Puklavcu ni
bilo tuje.
Puklavec je zelo zgodaj spoznal, kakšne bodo posledice pojava trtne uši in da bo potrebno prenoviti
vse stare vinograde. Odločil se je, za nadaljnji študij te panoge. Temeljno znanje si je sicer ž
e pridobil
v kmetijski šoli v Grottenhofu, kjer so v manjšem obsegu gojili tudi domače in ameriške trte.
Po kratkem službovanju v Kutjevu, kjer je bil gospodarski adjunkt, se je zaradi temeljitejše izobrazbe
na področju vinogradništva, leta 1894, odločil
za študij na takratnem enološkem in pomološkem
zavodu v Klosterneuburgu pri Dunaju, kjer je Puklavca posebno vzljubil mikolog in ravnatelj Emerih
Rathay. Skupaj sta temeljito raziskovala bolezni vinske trte. Ko je absolviral študij v
Klosterneuburgu in vid
el pred seboj široko in neraziskano polje vinogradniške stroke, ni več mislil
na prevzem domačije, kajti hotel je več, kot mu je lahko dala domača kmetija.
Na njegovo domačijo se je priženil svak Ivan Tomažič, ki je s pomočjo Puklavčevih navodil kmetijo
sp
remenil v vzorno posestvo, še posebej pa je na kmetiji izstopalo vinogradništvo in trsničarstvo.
Puklavec je ob spoznanju, da je kmetijo prepustil dobremu nasledniku, odšel v javno službo k
deželnemu odboru za Štajersko v Graz, ki je za obnovo vinogradov i
n za napredek vinogradništva in
sadjarstva namenjal precejšnja sredstva iz deželnih financ.
Za šefa je od začetka imel priznanega in agilnega vinarskega strokovnjaka Ivana Ballona, ki je vodil
vse obširne agende deželnega odbora
.
Štajerski deželni odbor j
e takrat po vseh vinorodnih okoliših
bivše Štajerske ustanavljal vzorne trtne nasade, skupaj s tistimi, ki jih je prevzel od državne uprave.
Tako je deželni odbor nadaljeval akcijo postavljanja vzornih trtnih nasadov, ki jih je poprej začela
postavljati dr
žavna uprava pod spretnim vodstvom višjega vinarskega nadzornika Frana Matjašiča.
Vsak vzorčni nasad je obsegal cepljen vzorčni vinograd, ameriški matičnjak in trtnico, ponekod tudi
drevesnico.
Ker vsi takšni trtni nasadi niso zadostovali za proizvodnjo z
adostnih količin kvalitetnega
trsnega materiala, ki je bil potreben za obnovo po trtni uši uničenih vinogradov, je deželni odbor
ustanavljal še centralne trtnice in velike ameriške matičnjake, kjer je potekala množična
proizvodnja trtnih cepljenk. Edino na
ta način je bilo mogoče v sorazmerno kratkem času obnoviti
približno 20.000 hektarjev po trtni uši uničenih vinogradov.
Ta uspeh je bil za našo deželo, z vidika narodnega gospodarstva, epohalnega pomena.
Naši vinorodni okoliši so zaradi trtne uši bili
popolnoma obubožani, akcija deželnega odbora in
izvrstni vinarski strokovnjaki pa so uspeli krizo omiliti s tem, da so vinogradnike poučevali o
naprednem vinogradništvu in jim zagotovili dovolj kvalitetnega trtnega materiala.
Revni
vinogradniki so dobili t
rtne cepljenke zastonj, ostali pa po zmernih cenah.
Anton Puklavec je
sodeloval pri vseh teh aktivnostih deželnega odbora.
Splošno znano je, da Štajerski deželni odbor v tistem času ni imel najboljšega mnenja o vinarskih
strokovnjakih , še posebej pa ne o
Slovencih. Ko je Anton Puklavec nastopil službo, mu je deželni
odbornik in referent za kmetijstvo grof Franc Attems dejal:»Ne smete si domišljati, da ste morda
deželni uradnik ali deželni sluga!«
Usoda je nanesla, da je vinarski komisar Ivan Ballon decemb
ra 1897 nenadoma umrl. Vse njegovo
delo je padlo na ramena mladega Puklavca. Mož je bil izjemno podjeten in pameten, brez težav je v
nekaj več kot enem letu prevzel in brezhibno vodil vse obširne deželne vinarske agende.
Ko je grof Attems uvidel svojo zmo
to glede mladega Puklavca, ga je predlagal za definitivnega
deželnega uradnika, vinarskega adjunkta v X. činovniškem razredu, kar je pomenilo za mladega
moža izredno napredovanje in lepo priznanje njegovemu delu.
Vsi so mislili, da bo mesto deželnega vina
rskega komisarja pokojnega Ballona zasedel Puklavec, saj je
več kot eno leto uspešno opravljal te naloge. Vendar so se stvari obrnile drugače. Na pritisk nemških
nacionalistov je imenovanje Puklavca propadlo. Za deželnega vinarskega komisarja je bil imenov
an
Anton Stiegler, ki je bil strokovni učitelj za vinarstvo na Vinarski in sadjarski šoli v Mariboru.
K sreči Puklavca neimenovanje ni preveč prizadelo. Tudi pod Stieglerjevim vodstvom je vztrajal pri
svojem strokovnem delu in ogromno pripomogel k temu, d
a se je vinarstvo na Spodnjem Štajerskem
uspešno razvijalo. Stiegler Slovencem ni bil naklonjen, vendar Puklavčevega pospeševanja vinarstva
in sadjarstva na Spodnjem Štajerskem ni oviral. V stroki je s Puklavcem sodeloval, vendar se je ves
čas čutilo, da s
i osebno nista bila naklonjena.
Na Puklavčevo pobudo je Štajerski deželni odbor poleg mnogih, že obstoječih državnih in deželnih
vzorčnih trtnih nasadov, ustanovil nove vinarske šole v Srebrniku pri Lipnici, v Gornji Radgoni, na
Kamenščaku ter veliko cent
ralno trtnico na Bregu. Postavljen je bil velik ameriški matičnjak v
Krčevini pri Ptuju ter velike drevesnice v Gleisdorfu, Brucku na Muri, v Celju in pozneje tudi v
Konjicah. Vinogradniki in sadjarji so lahko posadili na miljone novih trt in sadik.
Tako
je bilo strokovnega dela za Puklavca dovolj, saj je nadzoroval tudi vse te novoustanovljene
trtnice, matičnjake in drevesnice. Dela je bilo ogromno, celo preveč, saj je bilo vinogradnike in
sadjarje potrebno poučiti o modernem in strokovnem vinogradništvu
in sadjarstvu.
Vsega tega dela maloštevilni državni in deželni strokovni organi niso več zmogli.
Puklavec je predlagal, in njegov predlog so sprejeli, da se določijo vinarski inštruktorji, ki bodo
delovali na terenu, od parcele do parcele in po navodili
h strokovnjakov iz centrale. Sedeži teh
inštruktorjev so bili v: Brežicah, Šmarju pri Jelšah, Slovenski Bistrici, Ptuju, Ormožu, Šentilju in v
Nemškem Lonču.
Nadzor in vodstvo inštruktorjev je prevzel Anton Puklavec.
Vinogradnikom so v času krize zaradi u
ničenih vinogradov bila razdeljena milijonska sredstva iz
državne in deželne blagajne. Strokovnjaki so vsako parcelo, za katero se je najelo brezobrestno
posojilo, temeljito pregledali in pozneje tudi nadzorovali, ali obnovitvena dela potekajo strokovno in
po načrtu.
Za vsako posamezno parcelo je bilo potrebno pripraviti izvid in v njem podati strokovno mnenje. In
to je bilo kot nalašč za Antona Puklavca. Ljudje so ga videvali, kako je potoval s hriba na hrib, od
parcele do parcele in vinogradnikom svetova
l na terenu. Vinogradniki tistega časa so ga izjemno
spoštovali in mu bili hvaležni za strokovne nasvete. Sledovi Puklavčevega strokovnega dela so bili
kmalu vidni, saj se je vinogradništvo počasi, vendar vztrajno, postavljalo na svoje noge.
Po razpadu Av
stro
Ogrske je narodna vlada v Ljubljani ustanovila samostojno vinarsko nadzorstvo
za bivšo Spodnjo Štajersko. Sedež je bil v Mariboru.
Delo je bilo poverjeno izkušenemu vinarskemu
strokovnjaku Antonu Puklavcu, ki je bil istočasno imenovan za vinarskega ra
vnatelja.
Čeprav je obnova po trtni uši poškodovanih vinogradov šla počasi proti koncu, dela za podjetnega
vinarskega strokovnjaka Puklavca ni zmanjkalo.
Bil je najboljši vodja obnov in neprekosljiv
strokovnjak glede trsnih sortimentov za posamezne vinogr
adniške okoliše
.
Z vso vnemo je
nadaljeval strokovno delo in ustanavljal nove trtne nasade, drevesnice in vinarske šole (Pekre,
Kapela). Žal pa kreditne razmere niso bile tako ugodne kot v času rajnke Avstro
Ogrske, zato razvoj
ni potekal hitro.
Puklavec se je zavedal, da slovensko vinogradništvo ponovno stoji pred novim ciklusom obnove
vinogradov, saj so počasi
pešali starejši vinogradniški nasadi.
Zaradi predčasne upokojitve leta 1928, ko je bilo ukinjeno vinarsko nadzorstvo in ustanovljen
oblastni odbor za vinarstvo, žal svojih načrtov ni mogel izpeljati v praksi pa tudi njegovi sodelavci
nad njegovimi viziona
rskimi in revolucionarnimi idejami niso bili najbolj navdušeni. Vse to je
pospešilo njegovo bolezen.
Puklavčev prijatelj agronom je zato ob neki priložnosti dejal:
»Starih kmetijskih strokovnjakov se ne bi smelo postavljati v stanje pokoja, pa ako ne more
jo več
hoditi, bi se jih zaradi njihovega strokovnega znanja moralo voziti iz kraja v kraj, da bi seznanili
narod s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in jih poučili o modernem obratovanju v kmetijstvu.«
Anton Puklavec v svoji delovni dobi ni delal samo tist
ega, kar je bila njegova službena naloga in
dolžnost.
Kot izjemen strokovnjak in dober človek je Slovencem želel odpreti nova obzorja.
Kmalu je
namreč spoznal, da vinogradniki in sadjarji brez lastne organizacije ne morejo napredovati.
Na
njegovo pobudo in
z njegovo pomočjo se je, takoj po razpadu Avstro Ogrske, v Mariboru ustanovil
vinarski in sadjarski odsek Kmetijske družbe za Slovenijo.
Ta odsek je uspešno deloval do
ustanovitve Sadjarskega društva v Ljubljani in Vinarskega društva v Mariboru. V času, k
o je
Puklavec predsedoval vinarskemu in sadjarskemu odseku Kmetijske družbe, je bila leta 1921 na
ljubljanskem sejmu organizirana izredno uspešna vinska razstava, leta 1922 in 1923 pa enako
uspešni vinarski razstavi v Mariboru.
Puklavec je bil vizionar in poln izkušenj. Imel je svoje velikopotezne načrte, kako akcijo
obnove slovenskega vinogradništva izpeljati.
Z zbranimi sredstvi s teh ra
zstav je Vinarsko društvo leta 1926 začelo izdajati svoje glasilo
»Naše
gorice»
. Nekaj časa je Puklavec bil tudi urednik te strokovne revije, po njegovi smrti je
urednikovanje »Naših goric« prevzel Josip Zabavnik.
Puklavec pa ni deloval samo pri
organiziranju in razvoju slovenskega vinogradništva.
Njegova
zamisel je bila organizacija vseh vinogradnikov v novi državni tvorbi.
Snoval je Glavno zvezo
vinogradnikov kraljevine Jugoslavije.
Sestavil je pravila, ki jih je državna oblast potrdila, vendar
do
konstituiranja Glavne zveze takrat ni prišlo, ker vinska krize niso dovolj čutili po vsej državi. Glavna
zveza vinogradnikov in sadjarjev Kraljevine Jugoslavije je pozneje vendarle bila ustanovljena in to
po pravilih, ki jih je napisal Puklavec.
Anton
Puklavec je prezgodaj umrl v Mariboru 22. avgusta 1930.
Bil je še poln načrtov, poln idej in strokovnega znanja. Za njim je ostalo moderno vinogradništvo v
naši deželi in ogromno strokovnih člankov, ki so objavljeni v domačih in tujih strokovnih
publikacij
ah.«
Ključne besede
Anton Puklavec, vinogradniški strokovnjak.
Viri
Naše gorice, letnik 1930.
Kmetovalec, letnik 1930.
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1987
2002.
Tonček LUSKOVIČ: Kog, krajepis in zgodovinopis, Založba Pozoj,
Velenje 20
1 Tone Luskovič – univ. dipl. pravnik, predsednik Zgodovinskega društva Ormož, Jastrebci 25, 2276 Kog.